zračni tuljavec
Zračna tuljava je pasivna elektronska komponenta, zasnovana za shranjevanje energije v magnetnem polju, ko skozi njo teče električni tok. V nasprotju s tradicionalnimi tuljavami, ki uporabljajo feromagnetne jedra, ima zračna tuljava vodnik, navit v obliki tuljave, pri čemer je zrak material jedra. Ta osnovna konstrukcija sestoji iz izolirane žice, navite okoli ne-magnetnega nosilca ali samopodpirajoče strukture, kar ustvari elektromagnetno polje izključno prek zraka. Zračna tuljava opravlja bistvene funkcije v elektronskih vezjih, med drugim filtriranje neželenih frekvenc, shranjevanje energije, prilagajanje impedanc in obdelavo signalov. Njeni tehnološki značilnosti so predvsem povezane z odsotnostjo jedra, kar odpravi histerzisne izgube in težave z nasititvijo jedra, ki so pogoste pri tuljavah z železnimi ali feritnimi jedri. Konstrukcija omogoča natančno določitev induktivnosti z natančnim nadzorom dimenzij tuljave, debelina žice, števila navojev in razmika med njimi. Tehnologija zračnih tuljav se izjemno dobro ujema za visokofrekvenčne aplikacije, kjer bi izgube na jedru sicer poslabšale delovanje. Te komponente se široko uporabljajo v radijsko frekvenčnih vezjih, resonančnih rezervoarjih, antenskih sistemih, RF ojačevalnikih, omrežjih za prilagajanje impedanc in opremi za visokomoznostno prenosno komunikacijo. Zračna konstrukcija jedra zagotavlja dosledno delovanje pri različnih tokovnih nivojih ter ohranja stabilne vrednosti induktivnosti ne glede na jakost signala. Inženirji raje uporabljajo zračne tuljave v aplikacijah, ki zahtevajo nizko elektromagnetno motnjo, minimalno distorzijo signala in delovanje na frekvencah od kilohercev do gigahercev. Preprostost konstrukcije v kombinaciji z izvirnimi lastnostmi pri visokih frekvencah naredi to komponento nepogrešljivo v sodobnih komunikacijskih sistemih, oddajni opremi in instrumentih za natančna merjenja.